(Google による翻訳)美しいロケーション。駐車場は明らかに贅沢品で、オーナーはわざと提供したくなかったのでしょう。おそらく、テーブルまでの道のりも料理体験の一部だと考えていたのでしょう。そんな場所で、私は真に特別な味を味わう機会に恵まれました。
「これ以上悪いものはない」というスタイルでまとめられたレストランは、ミニマルな中にも家庭的な雰囲気が漂っています。少し背が高く、痩せていて、白髪の紳士であるオーナー自身によって、その雰囲気は格段に高まりました。彼の視線は、法廷や厳重な警備の刑務所にも匹敵する雰囲気を瞬時に作り出していました。その視線にどれほどの温かさが宿っているか、言葉では言い表せません。おそらく、坑道に差し込む陽光のように。それがオーナー本人だと分かり、彼が到着した時、すべての客が息を呑んだのも当然でしょう。まさに、それ自体がブランドであり、ロゴではなく、一目見るだけで十分です。
幸いなことに、すぐに対照的な人物が現れました。ホスピタリティアカデミーで教えられるほどのウェイトレスです。彼女の優しさ、教養、そして努力は、まるで別の宿に来たかのような、客人を心から歓迎してくれる場所へと私を誘った。もし彼女だけを評価するなら、これがこの夜のハイライトとなるだろう。
さて、いよいよ料理の登場だ。ここからが真の食の旅、過去への旅が始まる。宿の主人よりも何度も冷凍庫で保存されてきたであろう料理は、その食感と味わいを「自己責任で前衛的に」としか言いようがない。客に一体何が載っているのかと想像させるのが目的なら、このシェフは天才だ。しかし、料理を提供することが目的なら…それほど天才とは言えない。
そして最後は、もちろんデザート。クリーミー。この言葉自体が喜びを約束するが、ここではむしろ勇気の記念碑だった。クリーミーという語は、食事を台無しにするだけでなく、デザートという概念そのものに対する態度をも台無しにする力を持っている。どこから出てきたのかは分かりません。もしかしたら冷戦時代のアーカイブから掘り出したのかもしれません。しかし、本物のクリーマリーの記憶を持つ人には向かないという警告が書かれているのは事実です。もしこれがハウスシェフの仕事だとしたら、早急に新しい職業、例えば建設業などを提案すべきです。そこでようやく彼のミキシングが実を結ぶかもしれません。
ウェイトレス以外で唯一の明るい点は、水道水でした。透き通っていて、さわやかで、間違いのないものでした。それだけで全てが分かります。
結論は?最高の料理の傑作が水道に隠されており、オーナーは囚人でさえ憤慨するような方法でもてなしの役割を果たしているレストランです。それでも、「ホスピタリティ業界で絶対にやってはいけないこと」の教科書的な例を体験したいのであれば、ここは絶対に見逃せない場所です。
(原文)
Na čudoviti lokaciji, kjer je parkirišče očitno luksuz, ki ga lastnik gostilne namenoma ni želel ponuditi, saj verjetno verjame, da je sprehod do mize del celostne kulinarične izkušnje, sem imel priložnost okusiti nekaj res posebnega.
Gostilna, opremljena v stilu “še kar bi lahko bilo slabše”, ponuja domačnost v minimalistični obliki. Vzdušje pa je povzdignil sam lastnik, gospod nekoliko višji, suh, sivi lasje, ki je s svojim pogledom v trenutku ustvaril ambient, primerljiv s sodnimi dvoranami ali zapori višje stopnje varnosti. Težko je opisati, koliko topline je v tem pogledu – verjetno ravno toliko, kolikor je sončnih žarkov v rudniškem jašku. Elegantno sem izvedel, da je to šef osebno, kar je takoj razložilo, zakaj vsi gostje ob njegovem prihodu zadržijo dih. Res, blagovna znamka sama po sebi – namesto logotipa dovolj en sam pogled.
Na srečo se je kmalu pokazal kontrast, in sicer v obliki natakarice, ki bi lahko poučevala na akademiji gostoljubja. Njena prijaznost, kulturnost in trud so dali občutek, da sem prišel v drugo gostilno, nekam, kjer so gostje resnično dobrodošli. Če bi ocenjeval le njo, bi bil to vrhunec večera.
A potem pride hrana. In tukaj se začne pravo kulinarično popotovanje – v preteklost. Jedi, ki so verjetno večkrat preživele zamrzovalnik kot sam lastnik gostilne, so imele teksturo in okus, ki bi ga težko opisal drugače kot “avantgarda na lastno odgovornost”. Če je bil namen, da se gost vpraša, kaj pravzaprav je na krožniku, potem je kuhar genialec. Če pa je bil namen ponuditi hrano, potem... manj genialec.
Za konec pa, seveda, sladica. Kremsnita. Beseda sama po sebi obeta užitek, tukaj pa je bila bolj spomenik pogumu. Kremsnita, ki ima moč ne le pokvariti obrok, ampak tudi odnos do samega pojma sladice. Ne vem, od kod prihaja – mogoče jo kopljejo iz kakšnega arhiva hladne vojne – a dejstvo je, da bi morala imeti opozorilo, da ni primerna za ljudi s spomini na pravo kremsnito. Če je delo hišnega kuharja, potem naj mu nujno predlagajo nov poklic, recimo v gradbeništvu, kjer bi se njegovo mešanje morda končno obrestovalo.
Edina svetla točka, poleg natakarice, je bila voda iz pipe – kristalna, osvežujoča in brez napak. To pove dovolj.
Sklep? Gostilna, kjer se največja kulinarična mojstrovina skriva v pipi, lastnik pa vlogo gostoljubja igra tako, da bi mu še zapornik zameril. Ampak vseeno, če želite doživeti, kako izgleda šolski primer “kaj nikoli ne početi v gostinstvu” – potem je to destinacija, ki je preprosto ne smete zamuditi.